Ena izmed najbolj zanimivih in tudi zdravju koristih oblik gibanja je prav zagotovo ples. Slednji ima številne dobrobiti za naše zdravje, vitalnost, energijsko ravnovesje in dobro počutje. Vse od poletja 2011 tudi sam dokaj redno plešem, še posebej salso, bachato in kizombo.
Zame ples ni samo gibanje, je hkrati tudi druženje in zabava.
Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo hud strah pred plesom, še posebej pred plesom v paru. Tudi sam sem vse do leta 2011 mislil, da nekako nisem »ustvarjen« za ples, a se je potem razpletlo tako, da si sedaj svojega življenja sploh ne znam predstavljati brez plesa.
Ples in njegove koristi za naše zdravje in dobro počutje si bomo ogledali iz dveh različnih zornih kotov – z vidika aerobne vadbe in z vidika senzualnosti. Če gledamo na ples z vidika aerobne vadbe, potem to pomeni koliko kalorij bomo pri plesu pokurili. Jasno je, da pri hitrejšem plesu pokurimo več kalorij, kot pri počasnejšem. Pri plesih, ki ji plešem je z vidika »kurjenja« kalorij vrstni red sledeči:
- salsa
- bachata
- kizomba
Pri salsi, ki je najhitrejši ples od vseh treh omenjenih, najbolj švicamo in se največ gibamo. Bachata je nekje na sredini, medtem ko je kizomba najbolj umirjena. Vsi trije plesi se tudi razlikujejo po senzualnosti, kajti pri salsi je manj telesnega stika, pri bachati že malo več, pri kizombi pa se večinoma pleše v tesnem objemu.
Ko smo v objemu z nekom dovolj časa in če se soplesalcu oz. soplesalki resnično odpremo, potem pride do izmenjave energije med njima. Objem in dotik sta za naše dobro počutje in zdravje precej bolj koristna, kot bi si sprva mislili.
Ko smo z nekom dovolj dolgo v objemu (vsaj 20 – 30 sekund), se v našem telesu začne sproščati hormon sreče (endorfin) in tudi hormon dotika (oksitocin). Skratka, pri res pravem objemu ne gre zgolj za dotik, gre za pretok energije in pravi hormonski koktajl.
Ples zna biti izjemno terapevtski za človeka, še posebej če se le-ta v določenem trenutku srečuje z različnimi življenjskimi izzivi, depresijo, žalostjo, negativnimi čustvi, strahovi in skrbmi. Ob plesu, ko se prepustimo glasbi in ritmu, dobesedno pozabimo na čas, prostor in skrbi. Ne štejem več, kolikokrat sem že plesni zabavi pogledal na uro, nato pa ugotovil, da je minilo precej več časa, kot sem si mislil.
Zdi se mi, da bo kar držalo, če rečem, da en ples na dan, odžene zdravnika na stran. Med plesom izboljšamo tudi svojo koordinacijo po prostoru in ko se učimo novih plesnih gibov, takrat se v naših možganih ustvarjajo nove in nove nevronske povezave.
Prebral sem, da so mnogi starostniki obnovili svoje moči in postali bolj vedri, nasmejani in vitalni, ko so se začeli ukvarjati s plesom v paru.
Pri plesu ne sme iti le za »akrobatiko« v smislu »poglej in se čudi koliko različnih plesnih kombinacij znam«, temveč je izjemno pomembno kako se znamo povezati s soplesalcem oz. soplesalko. In, da takrat ko plešemo s to osebo, res plešemo z njo, namesto da »komaj čakamo«, da bo konec te skladbe in da bomo z nekom drugim plesali. Brez povezave med soplesalcema, preprosto ne gre.
Kaj mi je v vseh teh letih dal ples? Lahko rečem, da ogromno. Od tega, da se spoznal veliko novih prijateljev in prijateljic, do tega, da se je izboljšala moja kondicija ter koordinacija po prostoru in da sem se kljub malo slabšemu ravnotežju nauči izvajati tudi bolj zapletene plesne obrate.
Če misliš, da imaš dve levi nogi ali da si »teleban« pri plesu ter, da se nikoli ne boš naučil plesati – zavrzi takšne misli, spusti strahove in zberi pogum ter se vpiši v kakšen plesni tečaj. Jaz kljub težavam s sluhom, vseeno veselo plešem že zadnjih osem let. Zakaj ne bi tudi ti?
Naj zaključim z najbolj znanim citatom iz Foresta Gumpa, ki je za naše »plesne namene« malo spremenjen: »Dance, Forest, Dance!« 🙂