V četrtek, 24. septembra 2026, ob 20.00 uri je bila Studiu BA Tango na Mesarski cesti 4 v Ljubljani okrogla miza z zanimivim naslovom: »Onkraj sluha: Ples, pedagogika in performans v svetu gluhih plesalcev«.
Okroglo mizo sta vodila Andreja Podlogar in Blaž Bertoncelj iz Studia BA Tango, ostali sodelujoči na okrogli mizi pa so bili: Robert Goreta, Sara Janašković, Daša Kerin, Nina Orešnik in Lada Orešnik.
V pogovor so bili vključeni tudi gluhi z izkušnjo tanga. Namen srečanja je bila izmenjava izkušenj in pogledov na področju plesa, vključevanja gluhih v plesno umetnost ter odpiranje možnosti za prihodnje skupne projekte.
Prispevek Spletne TV na temo plesa in okrogle mize si lahko ogledaš v nadaljevanju.
Na voljo je tudi celoten posnetek okrogle mize Onkraj sluha: Ples, pedagogika in performans v svetu gluhih plesalcev.
Ples kot univerzalni jezik
V splošni javnosti še vedno močno prevladuje prepričanje, da je ples neposredno in izključno vezan na akustično zaznavanje zvoka oziroma glasbe. Vendar pa je ples bistveno več — je univerzalni neverbalni jezik, orientacija v prostoru, čustveni ventil ter avtentičen medsebojni dialog.
Ta konceptualni premik je bil v središču okrogle mize z naslovom “Onkraj sluha: Ples, pedagogika in performans v svetu gluhih”, ki sta jo v okviru jubilejne 30-letnice svojega ustvarjalnega in pedagoškega delovanja na področju argentinskega tanga vodila Blaž Bertoncelj in Andreja Podlogar. Na srečanju so moči združili gluhi udeleženci (Nina Orešnik, Lada Orešnik, Robert Goreta), priznani plesni pedagoginji in koreografinji (Daša Kerin, Sara Janaškovič), tolmač znakovnega jezika Matjaž Juhart ter strokovnjaki iz občinstva, med njimi psihiatrinja in profesor klavirja. Pogovor ni obravnaval le izzivov, temveč tudi edinstvene sposobnosti in talente, ki jih gluhi vnašajo v plesno umetnost.
Zvok kot vibracija
Eno osrednjih izhodišč okrogle mize zadeva fizikalno in senzorično naravo zvoka. Kot je izpostavila Andreja Podlogar, je meja med akustičnim zvokom in fizično vibracijo v resnici umetna: zvok in vibracija sta fizikalno isti pojav na različnih frekvenčnih ravneh. Gluhe osebe zvoka ne dojemajo skozi ušesni kanal, temveč kot taktilno vibracijo, ki potuje skozi tla, prostor in celotno telo.
Zgodbe gluhih udeležencev razkrivajo raznolikost teh izkušenj. Robert Goreta, ki ima izkušnjo življenja tako v svetu slišečih kot v svetu gluhih, pojasnjuje, da je zanj pomembno čutenje vibracij ter komunikacija s soplesalko. Lada Orešnik opisuje svoje izkušnje s plesom in med drugim tudi metode poučevanja gluhih, kjer se ritem v telo vtisne preko močnih udarcev po bobnu. Nina Orešnik poudarja, da je vedno rada plesala, ples je sprva spoznavala vizualno preko televizije, občutek za ritem pa je razvijala z neposrednim dotikom klavirskih tipk.
Ples torej ni le pasivna reakcija na zvok, temveč aktivna prisotnost. Če slišeči plesalec reagira šele po tem, ko zvok zavestno sliši, je v gibanju že prepozen; resnično uglašen ples zahteva, da glasbo najprej začutimo.
Izsledki raziskave – argentinski tango in gluhi
Blaž in Andreja predstavita svoje izkušnje z gluhimi in izsledke raziskave, ki potrjujejo, da se ob prilagoditvi učnega procesa gluhi učijo gibalnih vzorcev enako hitro kot slišeči, njihova izvedba, komunikacija s partnerjem in orientacija v prostoru pa so najmanj enako dobri kot pri slišečih.
Nina Orešnik opiše svojo izkušnjo s tangom. Pravi, da je kot gluha oseba navajena na strukturo in red, zaradi česar je bila spontanost in opuščanje kontrole pri tangu sprva velik izziv. Vendar jo je prav spoznanje, da ples ni mehanično ukazovanje, temveč dvosmerni taktilni dialog, pripeljalo do globoke sprostitve.
Premik pedagoške paradigme: vizualni ritem, sekvenčnost in taktilnost
Izkušnje plesnih pedagoginj Daše Kerin in Sare Janaškovič razkrivajo specifične prednosti in prilagoditve pri delu z gluhimi.
1. Izjemna prostorska natančnost in posnemanje
Gluhe osebe zaradi vsakodnevne rabe znakovnega jezika razvijejo izjemno vizualno pozornost in natančnost. Daša Kerin ugotavlja, da gluhi otroci in odrasli prikažejo neverjetno sposobnost natančnega zrcaljenja giba — ko jim gibalno strukturo vizualno prikažeš, jo posnemajo z večjo natančnostjo kot večina slišečih.
2. Kognitivna obremenitev in dvojni proces
Hkrati pa poučevanje gluhih zahteva strateški pedagoški pristop. Gluhi udeleženci so izpostavili, da ne morejo hkrati opazovati tolmača znakovnega jezika in demonstracije plesnega giba, saj bi to povzročilo informacijsko preobremenitev ali zamik.
Rešitev je sekvenčno poučevanje:
- Razlaga: Izvedba giba se podaja ločeno od teoretične razlage preko tolmača ali jasne verbalne/znakovne komunikacije, da ima gluhi plesalec čas za sintezo informacij
- Izvedba: Ko je koncept razumel, se plesalec popolnoma prepusti gibanju in izkušnji brez vizualnih motenj.
3. Vizualni ritem in taktilni prenos
Sara Janaškovič poudarja pojem vizualnega ritma. Ritem ni le nekaj, kar se sliši, temveč nekaj, kar se vidi skozi spreminjanje hitrosti, dinamiko, časovno trajanje ter zaporedje gibalnih dogodkov v prostoru. Poleg tega neposreden taktilni stik – ko pedagog s prijemom ali postavitvijo telesa neposredno prenese informacijo o samem gibu – omogoča prenos znanja, ki daleč presega same besede.
Ples kot protiutež sodobni odtujenosti
Diskusija se je zaključila z razmislekom o širšem družbenem pomenu plesa v sodobnem času. V dobi pretiranega egocentrizma, individualizma in digitalne izolacije ljudje vse pogosteje izgubljajo stik z realnostjo medsebojne odvisnosti.
Ples deluje kot naravna protiutež odtujenosti:
Zaključek
Srečanje Onkraj sluha je jasno pokazalo, da odpiranje plesne pedagogike gluhi skupnosti ni le dejanje inkluzije, temveč neprecenljivo darilo slišečemu svetu. Medtem ko slišeči pogosto delujejo pod plazom razpršenih zvočnih informacij, gluhi plesalci v proces vnašajo večjo kinestetično prisotnost, boljšo prostorsko ozaveščenost ter osredotočenost na čisto gibalno ekspresijo.
Ko odstranimo hrup vsakdana, ostane tisto, kar je v človeku najpomembnejše: gibalni izraz, stik, sočutje in ustvarjanje nečesa večjega od nas samih.
